Legenda o jezeru Issyk-Kul
Jezero Issyk-Kul je obdano s številnimi legendami, ki pojasnjujejo njegov nastanek in zgodovinske osebnosti, ki so se peljale mimo njegovih obrežij. Legenda pripoveduje o krutem kanu, ki se je zaljubil v lepo dekle, jo ugrabil, a ga je zaradi ljubezni do pastirja zavrnila. Pastir, ki je jezdil svojega čarobnega konja Tulparja, jo je rešil, a so jo ponovno ujeli. Da bi se izognila ujetništvu, se je vrgla skozi okno ječe in kot kazen za njeno smrt so gorske vode poplavile kanovo palačo in ustvarilo jezero. (Resnično obstajajo ruševine, za katere se verjame, da so pod vodami Issyk-Kul mesto.) Druga legenda vključuje Timurja, ki je v 14. stoletju svojim vojakom vsakič, ko so korakali mimo Issyk-Kul, dal položiti kamen in tako oblikovati kamniti greben, imenovan Santash. Nekatere legende celo trdijo, da je Džingiskan pokopan na obali jezera, čeprav njegovo grobišče ostaja uradno neznano, nekatere kirgiške legende pa nakazujejo, da leži blizu Issyk-Kul.
Ep o Manas
Ep o Manas, najdaljša epska pesnitev, je osrednjega pomena za kulturo in zgodovino Kyrgyzstan. Sestavljena je iz treh delov: Manas ki združuje kirgiška plemena, zgodba njegovega sina Semeteja in zgodba njegovega vnuka Seiteka. Manas, rojen pastirju na Altaju, zraste v velikega bojevnika, ki združi plemena in jih popelje nazaj v njihovo domovino v Tian Shan. Poroči se s Kanykei in imata sina Semeteja. Po Manas smrti sta Kanykei in Semetei izgnana v Samarkand. Semetei pozneje izve za njegovo dediščino in poskuša ponovno združiti plemena, vendar izgine. Njegov sin Seitek, vzgojen v sovražnem taboru, odkrije svojo linijo in Kirgizistanom prinese mir. Ep, zapisan šele v 19. stoletju, ima veliko različic zaradi ustnih izročil in pripovedovalcev manaschijev, ki so pogosto dodajali svoje poteze. Ep o Manas je ključnega pomena za kirgiško identiteto. 40 žarkov državne zastave simbolizira plemena, ki jih združuje Manas. Najvišja državna čast je Manas red, po njem pa so poimenovane številne znamenitosti, kot sta letališče Bishkek in gorski vrh. Legende prav tako povezujejo Manas z naravnimi znamenitostmi, kot je Manas Bowl v soteski Barskoon. Manas predstavlja idealno kirgiško osebo in državo. Kljub svoji mešanici dejstev in legend ima ep velik vpliv na Kyrgyzstan.
Legenda o Jeti Oguz
Jeti Oguz, znan po svojih sedmih rdečih skalnih formacijah, ki spominjajo na bike, je prežet s kirgiškimi legendami. Pred davnimi časi sta bila dva kana tekmeca, potem ko je eden drugemu ukradel lepo ženo, kar je sprožilo brutalno vojno. Modrec je drugemu kanu, ki je iskal nasvet, nerad rekel, naj ubije ženo, da prepreči njeno vrnitev k svojemu prvotnemu možu. Med velikim praznikom je kan po žrtvovanju sedmih bikov ubil svojo ženo. Njena kri je odplaknila bike in ubila kana in njegove služabnike. Biki so se spremenili v rdeče skale, ki so zdaj znane kot Jeti Oguz, kar v kirgiščini pomeni "sedem bikov".
Legenda o Burana
Stolp Burana v bližini Tokmoka je zadnji ostanek starodavnega mesta Balasagun. Medtem ko strokovnjaki pravijo, da je bil prvotno minaret, kirgiška legenda ponuja drugačno zgodbo. Mogočni kan je imel čudovito hčer Monara. Da bi jo obvaroval pred snubci, se je posvetoval z vedeževalci. Ena je napovedala, da bo umrla pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Da bi jo obvaroval, je kan zgradil visok stolp in jo zaklenil notri. Monara je tam odraščala, gledala skozi štiri okna, hrano pa dobivala v košari. Na njen šestnajsti rojstni dan ji je kan verjel, da je napoved napačna, prinesel košaro sadja. Ko jo je poljubil, se je zgrudila in umrla. Khan je v košari našel strupenega pajka. Njegovi joki so pretresli stolp, zaradi česar se je zrušil vrh in pustil ruševine, ki jih vidimo danes.
Legenda o Sary Cheleku
Pred več tisoč leti je bila tam, kjer zdaj leži jezero Sary Chelek, prostrana dolina. Duhovniki v zlatih oblačilih, služabniki morskega boga Khoja, so ustanovili svoje mesto Sai Kho na bregovih reke in tam živeli tisočletja. Častili so Kho, božanstvo z ribjim telesom in moško glavo, ki je prebivalo v marmorni posodi v njihovem templju. Kho je učil plemena poljedelstva, živinoreje in drugih obrti. Vsako stoletje bi veliki duhovnik umrl in nov veliki duhovnik bi se rodil iz najlepše deklice v dolini, ki jo je poljubil Kho. Ta miren obstoj se je nadaljeval, dokler niso vdrli sovražniki in pobili večino prebivalcev. Veliki duhovnik je Khoja poklical na pomoč. Pojavil se je Kho, napolnil dolino z rjovenjem, povzročil, da so skale in voda padale navzdol, pobile vsiljivce in sprale mesto. Ta dogodek je ustvaril jezero Sary Chelek, kjer naj bi Kho še vedno prebival.
Legenda o materi Jeleni
Pleme Bugu iz Kyrgyzstan izvira iz legende o mati jeleni, iz katere izhaja njihovo ime (bugu v kirgiščini pomeni jelen). Zgodba se začne na bregovih reke Jenisej v Sibiriji, kjer je kirgiško pleme živelo v nenehnem konfliktu s svojimi sosedi. Kljub opozorilu ptice s človeškim glasom se pleme ni zmenilo za grozečo nevarnost. Njihov vodja Kulchoo je umrl in med njegovim pokopom so pleme napadli in pobili sovražniki. Dva otroka, fantek in deklica, sta preživela, ker so ju poslali nabirat gobe. Ko so se vrnili in našli vse mrtve, so iskali hrano in pomoč ter na koncu naleteli na sovražnikovo taborišče. Tamkajšnja starka jih je nahranila, vendar so jih prepoznali in odpeljali k besnemu kanu, ki je ukazal njihovo smrt. Starka je otroke odpeljala na pečino, da bi jih vrgla v reko Jenisej, vendar je molila za usmiljenje. V tistem trenutku se je pojavila samica jelena z mlekom polnim vimenom in se ponudila, da doji otroke kot svoje. Kljub svarilom stare ženske o krutosti človeštva je mama Jelen vzela otroke in jih odpeljala do jezera Issyk-Kul. Tam ju je vzgajala, dokler se nista poročila in imela dva sinova, Tynymsejita in Alesejita. To novo pleme je bilo imenovano Bugu, po materi Jeleni. Tynymsejitova družina se je preselila v Naryn, medtem ko je Alesejitova ostala na Issyk-Kul. Harmonija med plemenom in jeleni se je končala, ko so ljudje v regiji Issyk-Kul začeli ubijati jelene in uporabljati njihovo rogovje za grobove. Posledično so se jeleni umaknili globoko v gore. Ta legenda je opisana v različnih oblikah, najbolj znana pa je v zgodbi Chingiza Aitmatova »Bela ladja«.
Legenda o Tash-Rabat Caravanserai
Legenda o karavanseraju Tash-Rabat, ki se prenaša skozi generacije, nosi globoko modrost prednikov. Pripoveduje zgodbo o močnem kanu, razpetem med svoja sinova, od katerih si je eden zamislil blaginjo s trgovino in gostinstvom, medtem ko je drugi iskal slavo s plenjenjem. Vizija najstarejšega sina je vodila do izgradnje veličastnega karavanseraja, ki je simboliziral odprtost in enotnost, ki je cvetela z blaginjo in dobro voljo. Vendar pa je prizadevanje mlajšega sina za osvajanje in plenjenje nazadnje prineslo propad nekdaj cvetoče ustanove, ki je služila kot oster opomin na neumnost pohlepa in agresije. Skozi to starodavno prispodobo smo opomnjeni na trajni pomen integritete, dobrohotnosti in posledic naših odločitev, pri čemer odmevajo brezčasne lekcije naših prednikov.